Kot že večina veste, da smo bili oktobra v Španiji, kjer je bilo dobesedno nepozabno in prekratko.
Vsak dan bolj si želim preverteti čas nazaj iz enega preprostega razloga: Pogrešam ga. Čeprav bi se skoraj zdelo neverjetno, da se zaljubiš tako na hitro.
Verjame kdo v "ljubezen na prvi pogled" ? Jaz verjamem!
Zgodilo se je v ponedeljek. Takrat sem ga prvič srečala v diskotu QK. Ko sem ga samo prvič zagledala, mi je srce začelo biti hitreje. V torek sem ga zopet najprej srečala v diskotu, nato pa v našem hotelu, kjer sem opazila, da je tudi on "stanuje" v istem hotelu kot jaz. Takrat (ko sem prišla iz diskota v hotel) sva se prvič pogledala v oči. Kar naenkrat sem dobila metuljčke v trebuhu. Od tistega trenutka naprej sem cel čas mislila samo na njega.
V četrtek zjutraj, preden smo odšli v Barcelono, sem videla nogometaše, da odhajajo domov. Samo upala sem, da ne gre še on.
Cel dan v Barceloni sem bila žalostna. Komaj sem čakala, da pridemo domov (v hotel), da bi videla, če je še tam.
Tisti večer bi tudi "mogla" it na viteške igre ( ker sem se prijavila), vendar sem našla zamenjavo. In sploh mi ni žal, da nisem šla, ker sem se tisti večer prvič pogovarjala z njem in njegovimi prijatli. Takrat sem zvedela, da mu je ime Dennis in da so nogometaši iz Nemčije. Dal mi je tudi telefonsko. Tisti večer niso šli v disko ampak so rekli, da grejo (jutri) v petek ob 11ih. V petek pa smo zvedeli rezultate iz tekmovanja.
Petek: Zvečer smo šli na razglasitev rezultatov in (kot že veste) dosegli (mažoretke) 2. mesto, godba pa kar zlato. Večina nas je jokalo od sreče... ampak jaz sem se tudi zaradi druge stvari.. Pomislila sem, da ga ne bom več videla, ker drug dan ( v soboto ) "gremo" domov in oni tudi in zaradi tega, ker je bila ura pol 1ih, ko smo prišli nazaj do hotela in sem mislila, da več niso v diskotu.
Vsi smo se hitro šli preoblečt v SLOVENIJA majice in se počakali pred hotelom. Takrat sem videla, da je šel z prijatelji iz diskota v hotel. Kar naenkrat se mi je cel svet zrušil pred očmi. Vsa žalostna sem odšla v disko in se probala razvedrid z pijačko in plesom. Ampak ni šlo.
Potem sem pa kar naenkrat zagledala njega in njegove prijatelje.. Nisem mogla verjeti svojim očem. Začelo mi je "dogajat". Bila sem vesela cel večer.
Potem so pa mogli it naza v hotel, me (jaz, Elena in Petra) pa smo odšle za njimi.
V hotelu smo se pogovarjale z njimi. Potem pa je prišla njihova mentorica in jih nagnala spat, ker so drug dan (v soboto) imeli let nazaj v Nemčijo.
Odšle smo nazaj v disko. Tam sem Matejo prosila, da bi šla z menoj samo še enkrat v hotel, ker sem upala, da jih bom še videla... Šle smo v peto nadstropje in tam čakale, ker nismo vedle v kateri sobi je. Vrata od lifta so se odpirale in zapirale. Najverjetneje so takrat to slišali in so prišli na hodnik... Rekli so, naj pridemo v sobo. Jaz sem šla in rekla Mateji naj gre z menoj ampak ni hotela it. Vse eno sem šla noter.
Lepo smo se pogovarjali vse do takrat, ko so me prišli (naši) iskat. Šla sem v svojo sobo. Vsi so bli zaskrbljeni zaradi mene, ker sem bila sama v sobi z njimi. A vedela sem, da mi ne bodo nič naredili, ker so zelo prijazni in zabavni.
Čez neki časa sem bila še edina budna (v naši sobi). Takrat je nekdo potrkau in sem odšla odpreti vrata. Bili so oni. Kar "pogrelo" me je, ko sem ga videla.
Malo smo se pogovarjali, potem so pa rekli naj pridem spat v njihovo sobo. Ampak nisem šla. (bemti <.<' ) .
Kar žal mi je, da nisem šla. Pa tak fajn je blo z njimi =) Potem so mogli it spat, ker so si mogli zjutri use še spakirati tako kot usi. Ta dan (petek) mi je bil najboljši dan v Španiji in nasploh.
Ampak vsega lepega je seveda enkrat konec. Prišla je sobota. Vsi smo se mogli spakirat in vse odpeljati v avtobus... Še preden smo šli, sem se šla poslovit od njih. Šele ko sem prišla na avtobus, sem se zavedala, da ga ne bom več nikoli videla. Bilo mi je (in mi je še zmeraj) grozno.
Ko smo prišli v Loče, sem komaj čakala, da pridem domov. Ko mi je dal številko, ni bila veljavna. Potem sem poklicala informacije in dobila začetnico. Poslala sem mu sms in dobila tudi od njega nazaj. Takrat mi je dal svoj ICQ, preko katerega si tudi piševa.
Zakaj mora biti življenje tako kruto do mene?! Prav zares nimam sreče v ljubezni. To, da se je tako lep fant, kateri se zelo lepo "rihta" in pleše kot še noben, ki sem ga videla (To pomeni, da pleše svetouno! rawwwr ;), zanima za mene.
Je pa seveda štos v tem, da sva daleč doma eden od drugega. Sej bi bilo čist simpl: atiki bi rekla, da ko bo šel v Francijo, naj me v Nemčiji spusti pri njem in ko bi šel nazaj, bi me prišel iskati. To bi bilo fenomenalno! Ampak to se seveda ne bo nikoli zgodilo. :'(
Vsak dan bolj si želim preverteti čas nazaj iz enega preprostega razloga: Pogrešam ga. Čeprav bi se skoraj zdelo neverjetno, da se zaljubiš tako na hitro.
Verjame kdo v "ljubezen na prvi pogled" ? Jaz verjamem!
Zgodilo se je v ponedeljek. Takrat sem ga prvič srečala v diskotu QK. Ko sem ga samo prvič zagledala, mi je srce začelo biti hitreje. V torek sem ga zopet najprej srečala v diskotu, nato pa v našem hotelu, kjer sem opazila, da je tudi on "stanuje" v istem hotelu kot jaz. Takrat (ko sem prišla iz diskota v hotel) sva se prvič pogledala v oči. Kar naenkrat sem dobila metuljčke v trebuhu. Od tistega trenutka naprej sem cel čas mislila samo na njega.
V četrtek zjutraj, preden smo odšli v Barcelono, sem videla nogometaše, da odhajajo domov. Samo upala sem, da ne gre še on.
Cel dan v Barceloni sem bila žalostna. Komaj sem čakala, da pridemo domov (v hotel), da bi videla, če je še tam.
Tisti večer bi tudi "mogla" it na viteške igre ( ker sem se prijavila), vendar sem našla zamenjavo. In sploh mi ni žal, da nisem šla, ker sem se tisti večer prvič pogovarjala z njem in njegovimi prijatli. Takrat sem zvedela, da mu je ime Dennis in da so nogometaši iz Nemčije. Dal mi je tudi telefonsko. Tisti večer niso šli v disko ampak so rekli, da grejo (jutri) v petek ob 11ih. V petek pa smo zvedeli rezultate iz tekmovanja.
Petek: Zvečer smo šli na razglasitev rezultatov in (kot že veste) dosegli (mažoretke) 2. mesto, godba pa kar zlato. Večina nas je jokalo od sreče... ampak jaz sem se tudi zaradi druge stvari.. Pomislila sem, da ga ne bom več videla, ker drug dan ( v soboto ) "gremo" domov in oni tudi in zaradi tega, ker je bila ura pol 1ih, ko smo prišli nazaj do hotela in sem mislila, da več niso v diskotu.
Vsi smo se hitro šli preoblečt v SLOVENIJA majice in se počakali pred hotelom. Takrat sem videla, da je šel z prijatelji iz diskota v hotel. Kar naenkrat se mi je cel svet zrušil pred očmi. Vsa žalostna sem odšla v disko in se probala razvedrid z pijačko in plesom. Ampak ni šlo.
Potem sem pa kar naenkrat zagledala njega in njegove prijatelje.. Nisem mogla verjeti svojim očem. Začelo mi je "dogajat". Bila sem vesela cel večer.
Potem so pa mogli it naza v hotel, me (jaz, Elena in Petra) pa smo odšle za njimi.
V hotelu smo se pogovarjale z njimi. Potem pa je prišla njihova mentorica in jih nagnala spat, ker so drug dan (v soboto) imeli let nazaj v Nemčijo.
Odšle smo nazaj v disko. Tam sem Matejo prosila, da bi šla z menoj samo še enkrat v hotel, ker sem upala, da jih bom še videla... Šle smo v peto nadstropje in tam čakale, ker nismo vedle v kateri sobi je. Vrata od lifta so se odpirale in zapirale. Najverjetneje so takrat to slišali in so prišli na hodnik... Rekli so, naj pridemo v sobo. Jaz sem šla in rekla Mateji naj gre z menoj ampak ni hotela it. Vse eno sem šla noter.
Lepo smo se pogovarjali vse do takrat, ko so me prišli (naši) iskat. Šla sem v svojo sobo. Vsi so bli zaskrbljeni zaradi mene, ker sem bila sama v sobi z njimi. A vedela sem, da mi ne bodo nič naredili, ker so zelo prijazni in zabavni.
Čez neki časa sem bila še edina budna (v naši sobi). Takrat je nekdo potrkau in sem odšla odpreti vrata. Bili so oni. Kar "pogrelo" me je, ko sem ga videla.
Malo smo se pogovarjali, potem so pa rekli naj pridem spat v njihovo sobo. Ampak nisem šla. (bemti <.<' ) .
Kar žal mi je, da nisem šla. Pa tak fajn je blo z njimi =) Potem so mogli it spat, ker so si mogli zjutri use še spakirati tako kot usi. Ta dan (petek) mi je bil najboljši dan v Španiji in nasploh.
Ampak vsega lepega je seveda enkrat konec. Prišla je sobota. Vsi smo se mogli spakirat in vse odpeljati v avtobus... Še preden smo šli, sem se šla poslovit od njih. Šele ko sem prišla na avtobus, sem se zavedala, da ga ne bom več nikoli videla. Bilo mi je (in mi je še zmeraj) grozno.
Ko smo prišli v Loče, sem komaj čakala, da pridem domov. Ko mi je dal številko, ni bila veljavna. Potem sem poklicala informacije in dobila začetnico. Poslala sem mu sms in dobila tudi od njega nazaj. Takrat mi je dal svoj ICQ, preko katerega si tudi piševa.
Zakaj mora biti življenje tako kruto do mene?! Prav zares nimam sreče v ljubezni. To, da se je tako lep fant, kateri se zelo lepo "rihta" in pleše kot še noben, ki sem ga videla (To pomeni, da pleše svetouno! rawwwr ;), zanima za mene.
Je pa seveda štos v tem, da sva daleč doma eden od drugega. Sej bi bilo čist simpl: atiki bi rekla, da ko bo šel v Francijo, naj me v Nemčiji spusti pri njem in ko bi šel nazaj, bi me prišel iskati. To bi bilo fenomenalno! Ampak to se seveda ne bo nikoli zgodilo. :'(
Upam, da bomo čim prej odšli nazaj v Španijo, kajti oni gredo (z fuzbalom) vsako leto ob istem času. Samo ne v isti hotel. Baje, da gremo mi nazaj čez 2 leti (zakaj ne prej?!?!?! jebemti in ta 90. obletnica << ). In bi bilo neverjetno, če bi trofli enak hotel , v katerem bi bili notri tudi oni.
Te spomine smo danes obujale v šoli, kateri so mi polepšali dan. Vendar... Ko poslušam kakšno žalostno pesem, se spomnim, da ga več ne bom videla in postanem zelo slabe volje.
Dovolj bo nakladanja...
Love can be the most painful thing in the world,
but it can also be the most wonderful.
but it can also be the most wonderful.
Samo skočim po robčke ;)
I miss you
